Search
  • Anjuska Kogal

Kdo jamra?

Tako imamo. Se mi zdi, da se še nismo prav navadili, da v dnevni sobi ni več božičnega drevesa, pa je že skoraj polovica januarja za nami. In z januarjem kar hitro zbledi ves praznični šarm. Še posebej, če tako kot jaz, delaš za podjetje, ki ima drugi januar za delovnik.


Pa ne jamram. Čeprav priznam, da mi je zadnje čase naporno vse usklajevati. Spet trpi spanec. Pa šport. Letos se še nisem prav pretegnila. Pa me tako vleče teči, a kaj, ko se mi zdi da, ima moj dan premalo ur in da sem konstantno v neki hitri prestavi.


Ko se dan malo umiri, je po navadi moj čas za študij. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi popustila. Zanimivo je, da nisem edina, ki je tako motivirana. Med prazniki sta nas obiskala prijatelja iz Slovenije. On je sedaj moj sošolec in celotna zadeva je prav fletna.


Super ga je bilo poslušati, kako je z enakim žarom v očeh in navdušenjem pripovedoval o Dobi. Kako mu študij omogoča fleksibilnost, o predmetih, ki so praktično naravnani, profesorjih, ki te ravno prav »pritisnejo« ob steno, da narediš svoje. Njegova punca je dejala, da ga sploh ne prepozna več, »kako je padel not« in kako se sekira in žene za visoke ocene.


Jaz sem v njem prepoznala sebe na začetku študija. Neverjetno je, koliko elana ti da odločitev, ki zraste na tvojem zelniku. Ko začneš študirati, ker je želja po študiju zrasla v tebi in ne zato, ker študirajo pač vsi. Ko si na študij pripravljen in veš, da neuspeh ni opcija.


Zato tudi v teh malce neprespanih dneh ni popuščanja. Zdi se mi, da že vidim ciljno ravnino in vsakič, ko pogledam v indeks, je tam manj predmetov, ki jih še moram opraviti. In sedaj, ko imam poznanega sošolca, je še večji izziv, da ostanem dober vzgled. Pa saj, če iskreno priznam, sem malce tekmovalna in ni večje konkurence, kot je posameznik sam sebi.



556 views
  • LinkedIn - White Circle

© 2018 Anjuska Kogal