Search
  • Anjuska Kogal

Ko ne gre po planu …

Medtem, ko tole tipkam, sedim na trajektu za Vancouver Island. Na trajektu, na katerem bi pravzaprav morala biti že včeraj. Pa mi je odpeljal pred nosom in me kot sunek ledene vode opomnil, da življenje redko gre po planu.


Zadnji teden je minil, kot bi trenil. V soboto sem iz Graza letela za Atlanto, dan kasneje po dnevu, polnem sestankov odpotovala v Calgaryjih, od tam z avtom Edmonton, na še več sestankov. Nato sem letela v Vancouver in sedaj me čakajo še sestanki in nato pot domov. Pa to ni zapis o zbiranju milj ali promociji turizma. Tudi ne o tem, da je »jet lag« dejansko stvar in ne mit. Ne bom pisala o tem, kako sem ob vsem manevriranju med posameznimi leti, avtomobili za najem, hoteli in obiski strank komaj vedela, kje se me drži glava. Ta zapis ne bo o kombiniranju faksa in dela. Bo pa o realnosti postavljanja ciljev in zakaj je jasno začrtana pot tako pomemba.


Ko sem pred dvema letoma začela študirati na Dobi, sem bila verjetno najbolj zagrižena študentka, kar jih je. Pred začetkom študija sem si kupila zvezke, pa markerje, barvne post listke … Vsakega predmeta sem se lotila skrajno resno in sistematično. Prebrala vso gradivo, oddala vse na rok in se gnala za dobro oceno.


S tem tempom sem nadaljevala skoraj dve leti. Pa čeprav sem se vmes polno zaposlila, začela službeno potovati in so sedaj moji dnevi bili nabito polni. In če sem do prejšnjega meseca na vse kriplje skušala držati dosedanji ritem, so me zadnji tedni skoraj vrgli. Imela sem gnečo v službi, se pripravljala na dve različni poti. Usklajevala sem pot z otroki iz Amerike v Evropo. Vsak, ki je kdaj potoval z malimi otroki, ve, da je to velik kos potice. Povrhu vsega pa sem se zbujala ob 4:00 zjutraj, da sem lahko naredila vse kar sem si zastavila.


Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da sem bila kot cunja. Ničkolikokrat sem zaspala že ob devetih in mož ni imel nič kaj dosti od mene. In če je načeloma izredno potrpežljiv, me je posedel in rekel, da tako ne gre naprej. Opomnil me je, da sem začela študirati online zato, ker mi bo to omogočalo fleksibilno prilagajanje mojega časa in da se bo tako lažje faks prilagodil meni in ne obratno, kot je bilo, kot je bilo pri prejšnjem študiju.


Ko sem se dodobra naspala (kolikor se pač lahko nekdo z malimi otroki), sem se usedla in na prazen papir napisala cilje za letošnje leto. Tako, brez preveč razmišljanja. Nato sem jih pričela urejati po pomembnosti. Nato je sledila razvrstitev po realnosti. Ko sem dobila bolj pregledno sliko, sem pričela s časovnico. Zame najtežji del je bil priznanje sami sebi, da vse ne gre. Da nisem vsemogočna in da moj dan nima 32 ur.


Predmet, ki bi ga morala sedaj opravljati, bom naredila z izpitom. In zaradi tega ne bom nič slabša študentka. Bom pa boljša mama, žena, lažje se bom posvetila poslu in morda (beri zagotovo) bom na izpitu »razturala«, ker si bom za pripravo vzela dovolj časa. A sem že omenila, da je moj cilj za 2019 delati manj stvari boljše? In pri tem biti realna, kaj zmorem in kaj želim početi.



682 views
  • LinkedIn - White Circle

© 2018 Anjuska Kogal